Sandžak – jug, druga kultura in odlična kuhinja

BLOG. Avtor:  NATAŠA OLIMPIKI.  Beograd, 5. 4. 2021

Tokrat me je raziskovanje Srbije odpeljalo na jug, med nove in drugačne običaje, kulturo, arhitekturo in nova lepa doživetja.

Obiskala sem namreč Novi Pazar in okolico, del Sandžaka. Sandžak je zgodovinska geopolitična regija, ki jo delita dve državi – Srbija in Črna gora. Srbija ima šest občin: Novi Pazar, Sjenica, Tutin, Prijepolje, Nova Varoš in Priboj. Samo poreklo imena tega območja je zanimivo, in sicer: Sandžak je dobil ime po nekdanjem novopazarskem Sandžaku, ki je bil upravna enota Raške oblasti nekdanjega otomanskega cesarstva, središče pa je bilo v Novem Pazarju. Novopazarski Sandžak je obstajal med letoma 1790 in 1817 ter med letoma  1790 in  1817. Sama beseda sandžak v turščini dejansko pomeni “zastava”.

Novi Pazar je središče območja in edino pravo mesto, saj so ostalo naselja in okolne vasi. Ljudje v Novem Pazarju so zelo ljubki, gostoljubni in vedno pripravljeni pomagati. To mesto ima neko izjemno in dinamično energijo, mesto je gneče, ki prevzame vsakega obiskovalca. Verjetno je to lahko povezano z dejstvom, da velja za mesto z veliko mladih, kar 49% mlajših od 35 let. To je odlično, za spremembo v enem mestu vlada tako mlada energija. Nahaja se med petimi rekami: Jošanico, Raško, Deževsko,  Ljudsko in Trnavico, ki tvorijo zvezdaste doline. Obkrožajo ga tudi gore Golija, Rogozna in Pešterska planota. Novi Pazar je pomembno mesto, ki se nahaja med zgodovinskimi središči – Dubrovnikom, Istanbulom in Solunom. Samo mesto je staro, leta 1461 ga je ustanovil turški osvajalec Gazi-Isa-beg Isaković. Pravijo, da je na mestu Novega Pazarja obstajalo staro mesto Ras, središče stare srbske države Raške, pa tudi Nemanjina prestolnica. Razvilo se je tudi Trgovište, tržnica, ki je nastala na mestu današnjega Pazarišta, ki se leta 1451 omenja kot trg srbskega despota. Poleg starega Trgovišta, ki so ga Turki imenovali Eski Bazar (Stari Pazar), je bilo tudi novo Trgovište, ki so ga Turki imenovali Jeni Bazar (Novi Pazar). Kasneje se je začelo uporabljati to ime in je do danes ostalo kot Novi Pazar. Trdnjava Novi Pazar je srednjeveška turška utrdba, ki jo je v 15. stoletju med ustanovitvijo Novega Pazarja zgradil  Gazi-Isa-beg-Isahović. Tu je opazovalni stolp Motrilja, simbol in zaščitni znak Novega Pazarja. To območje je še posebej zanimivo, ker je bilo za Turke pomembno kot strateško območje, od koder so odhajali v odprave na ozemlje Bosne – saj so nadzorovali trgovske poti med Dubrovnikom, Istanbulom in Solunom. Gazi-Isa-beg je tudi zgradil prvo mošejo v Novem Pazarju in menda je ustanovil temelje Sarajeva in Šapca. Zelo sem vesela, da se tu lahko spomnim lepega, raznolikega Sarajeva in spominov, ki jih imam od tam.

V Novem Pazarju živi 90% muslimanov živi, samo mesto ima kar 66 mošej. Kako lepo je spoznati to kulturo… Minaret pa je zelo pomemben, visok stolp, ki je običajno vgrajen v mošeje ali stoji ob njih. Lahko ima enega ali več balkonov, s katerih mujezin (hadži ali njegov pomočnik) vabi vernike (imenovane azan), da molijo petkrat na dan. Mujezinov klic se začne predvsem z besedami “Bog je največji, pravim, ni drugega boga razen Allaha …”.

Po starem običaju so bili mujezini slepi ljudje, tako da z  vrha minareta ne bimogli opazovati ženskih obrazov. Minareti zagotavljajo tudi vizualno žarišče. Kar se tiče molitve vernika, se mora v skladu s pravili vere vernik pred vsako molitvijo umiti in obleči v sveža oblačila. Kibla je arabska beseda za smer, v katero naj se musliman med molitvijo obrne – proti jugu, pravzaprav pa je v smeri Kabe – glavnega svetišča v Meki. Večina mošej ima mihrab, nišo v steni, ki kaže smer kible. Kibla je pomembna tudi za vsakdanje verske obrede – na primer: glavo živali, ki jo zakoljejo, je treba obrniti nad kiblo; na ta način je izpolnjen eden od predpogojev, da je meso živali halal. To pomeni, da je dovoljeno v skladu z islamskimi normami. Nekatere mošeje so namenjene samo moškim, nekatere so razdeljene na del za moške in del za ženske. V življenju je enako, vse je razdeljeno na pravice in obveznosti moških in žensk. Tako imajo moški pravico, da se poročijo večkrat, a povsod okoli vas lahko vidite muslimanke, oblečene v čudovite svilene obleke in pokrite z rutami.

Mošeja Altun-alem je mošeja z zlatim alemom – dragim kamnom in je mojstrovina islamske kulture, ena najbolj znanih mošej v Novem Pazarju. Zgradil jo je Osman Muslihudin Abdulgani v začetku 16. stoletja, čeprav natančno leto gradnje ni znano. Od leta 1979 je pod državno zaščito. Še ena stvar me je spomnila na Sarajevo – Pazarski Sebilj. Gre za vodnjak, zgrajen leta 2010, v resnici gre za repliko Sebilja iz središča Sarajevam, ki je bila darilo mesta Sarajevo. Sebilj je arabska beseda, ki pomeni “cesta”, a kot izraz pomeni dobrodelno, zelo staro ustanovo oz. vodnjak posebne oblike na trgih, kjer je sebiljžija s skledo jemal vodo iz struge in žejne zastonj nahranil.

Še ena stvar, ki me je očarala, je bil hamam ali stara turška javna kopel. Nahaja se v bližini Starega bazarja na desnem bregu reke Raške v središču Novega Pazarja. Zgrajena je bila v drugi polovici 15. stoletja in je bila razdeljena na dva dela – za moške in ženske. To je vrsta savne na Bližnjem vzhodu, v Otomanskem cesarstvu pa je bil pomemben segment kulture, ker so bili takšni kraji namenjeni socializaciji. Prav tako je pomembna značilnost v kulturi muslimanskega sveta in je bila podedovana po zgledu rimskih term. Podobne kopeli lahko najdemo na vseh območjih, kjer je bila nekoč osmanska oblast – na Bližnjem vzhodu, v Severni Afriki, v Španiji in na Portugalskem, v Srednji Aziji. Sčasoma je ta vrsta kopeli postala popularna in priljubljena kot terapija, način čiščenja in prostor za sprostitev. Hamam je zgrajen iz več prostorov, od katerih je vsaka prekrita s kupolo. Ta hamam ima skupno enajst kupol.  Na severni strani hamama je bil vodnjak, kjer je bila čakalnica in garderoba; na južni strani pa zakladnica in prostor za ogrevanje vode. Danes je v tem kraju restavracija.

Čarovnija tople vode in sprostitve me je peljala naprej. Obiskala sem unikatno zdravilno zdravilišče “Novopazarska Banja”. Obstajala je že v starih časih, v srednjem veku pa je bila znano naravno zdravilišče Raška. Danes je največji center v Srbiji za zdravljenje bolnikov z distrofijo, vendar se zdravilne vode tega zdravilišča uporabljajo tudi pri zdravljenju drugih bolezni. Način uporabe kopeli in hamane je natančno določen – od 8. do 10. ure je čas določen za ženske, od 10. do 12. ure pa za moške; to se ponavlja do 20. ure. Terme imajo naravni vir tople vode. Vhod v največjo sobo je garderoba, vendar tudi soba za zbiranje. Okoli tradicionalnih delov z blazinami je običajno vodnjak, pogosto zelo lepo urejen, kjer se obiskovalci sprostijo po kopeli s kavo. Iz te sobe greste, da se preoblečete in nato greste v medprostor, torej prostor za masažo. S tega območja vstopite v halvate, nizke kamnite stopnice, med njimi pa so majhna kamnita korita, t.i. kurne. Izvirska voda je izredno topla, do 40 stopinj, še posebej dobra za kožo.

Moja naslednja postaja je bil bogat muzej “Ras Novi Pazar”. Z leti je postala ena najpomembnejših ustanov v notranjosti Srbije, ki razvija vse oblike muzeološkega dela. Vključuje zgodovino, arheologijo, numizmatiko, etnologijo, uporabno umetnost sodobne umetnosti. S sklepom Vlade Republike Srbije z dne 30. aprila 2013 je bil muzej “Ras Novi Pazar” razglašen za institucijo državnega pomena. V njem je tudi Koran, darilo sina turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana.

Zanimiva je tudi t. i. Čavićeva hiša, ki je bila zgrajena leta 1911 po vzoru stanovanjske stavbe iz Soluna. Obstaja zgodba, ki pravi, da je Šahsuvar-beg Čavić pogosto potoval po svetu, ko pa je šel skozi Solun, je videl hišo, ki mu je bila zelo všeč. Ko se je vrnil v Novi Pazar, je s suhim zlatom plačal gradnjo skoraj da iste hiše. Hiša je bila po takratnih merilih še posebej visoka, danes je nepremični kulturni spomenik.

Obiskala sem tudi pravoslavne verske kraje. Manastir Đurđevi stupovi – še en biser srbske srednjeveške države je tudi na UNESCO-vem seznamu svetovne dediščine, je bil zgrajen na hribu nad današnjim Novim Pazarjem, v Starem Rasu. Je eden najstarejših srbskih samostanov, zgrajen pred koncem 12. stoletja v čast svetega Đorđa (sveti Jurij). Zgradil jo je veliki Stefan Nemanja. Žal v njem zaradi uničenja med vojnami skoraj ni fresk.

Cerkev svetih apostolov Petra in Pavla, znana tudi kot Petrova cerkev v Rasu, je najstarejši spomenik cerkvene arhitekture v Srbiji in je bila sedež raškega škofovstva. Po do zdaj znanih pisnih virih je iz osmega stoletja, verjetno pa je starejšega datuma. Podoben je cerkvam iz Primorja, Gruzije, Armenije in Italije. Ko so ga popravjali, je postal edinstven, zato je bil leta 1979 uvrščen na UNECO-v seznam svetovne dediščine. V njem sta bila krščena Stefan Nemanja, torej sveti Simeon, in Rastko Nemanjić, torej sveti Sava.

Novi Pazar ima poleg vseh verskih in kulturnih znamenitosti in vrednot tudi čudovite cone za pešce, razvit pa je tudi v športnem smislu. Območje je bogato z naravnimi viri – gorami, dolinami, planotami, travniki in pašniki,  mineralnimi in termalnimi vrelci. Novi Pazar ima velik potencial za trajnostni razvoj – proizvodnjo zdrave hrane in razvoj vseh vrst turizma ter aktivno vlaga v turizem.

Mesto samo ima svojo dušo – Stari bazar ima več kot 100 barov, obstajajo tudi majhne trgovine. Zanimal me je predvsem t.i. Trg žita, kjer so trgovci včasih prodajali samo žito. Če se sprehodite po mestu, lahko naletite tudi na čudovito ulico s trgovinami, ki prodajajo zlato in srebrno. Kuhinja je še ena izjemna stvar tega mesta. Okus hrane, ki jo tam poskusite, vam bo za vedno ostal v spominu. Njihova posebnost in ponos so božanske mantije. Prvič sem jih preizkusila v Novem Pazarju, s kozarcem jogurta – vem, še dolgo se bom tega spominjala! Zaradi tradicionalnega načina priprave te jedi v Novem Pazarju je bila le-ta leta 2012 uvrščena na seznam nematerialne kulturne dediščine Srbije. Seveda je Novi Pazar znan tudi po svojih božanskih ćevapih, jagnjetini in drugemu.

Med ogledom Novega Pazarja je bilo zanimivo, da je bil naš pes Švrk v Novem Pazarju posebnost. Muslimani imajo pse za umazane živali, ki prenašajo bakterije, in če vstopijo v hišo, naj bi prinesli nesrečo.

Odhajam z željo, da se vedno pogosteje spomnimo, da vrnemo k naravi, ker je le-ta avtoriteta in resnična vrednota! Vrnimo se k starim in resničnim vrednotam, bodimo aktivni, saj za osnovno življenje, srečo, zdravje in obstoj rabimo tako malo. Veselim se naslednjega obiska Pazarja in okolice, saj tam narava in znamenitosti kar kličejo obiska. Zahvaljujem se Turistični organizaciji Novega Pazarja za prijazen sprejem in sodelovanje.

sdr

Med potovanjem ves čas mislim na nas – ljudi, vse ljudi tega planeta. Sedaj je čas, ko moramo misliti na celotno človeštvo, vseh sedem milijard ljudi kot na eno človeško skupnost, namesto na moj narod ali mojo religijsko skupnost. V preteklosti je bilo preveč poudarka na posameznih narodih, posameznih religijah, celo rasnih skupinah, kar je ustvarilo veliko problemov.

Z naravo imam globoko povezavo, v kateri čutim mir in svobodo. Vse to so bistva GLOBALNEGA GIBANJA OLIMPIKI!

Uživam v vsakem trenutku in se veselim vsakega novega dne!

Rada vas imam, vaša Nataša

Sandžak – jug, druga kultura i odlična kuhinja

BLOG. Autor: NATAŠA OLIMPIKI.  Beograd, 05. 04. 2021.

Ovog puta me je istraživanje Srbije odvelo na jug, među nove i drugačije običaje, kulturu, arhitekturu i nova lepa iskustva. Naime, obišla sam Novi Pazar i okolinu, deo Sandžaka. Sandžak je istorijski geopolitički region, koji dele dve države – Srbija i Crna Gora. Srbiji pripada šest opština: Novi Pazar, Sjenica, Tutin, Prijepolje, Nova Varoš i Priboj.  Poreklo imena ovog područja je zanimljiva, naime Sandžak je dobio ime po nekadašnjem Novopazarskom sandžaku, koji je bio upravna jedinica Raške oblasti nekadašnjeg Osmanskog carstva, a središte je bilo u Novom Pazaru. Postojao je od 1790. do 1817. godine i  od 1790. godine do 1817. godine. Sama reč sandžak u stvari znači “zastava” na turskom jeziku. 

Novi Pazar je centar područja i jedini grad, jer su ostalo naselja i okolna sela. Ljudi u Novom Pazaru su jako ljupki, gostoprimivi i spremni pomoći. Ovaj grad ima izvandrednu i dinamičnu energiju, ljudi su vrlo pozitivni, a u gradu je gužva koja obuzme svakog posetioca. Verovatno se to može povezati sa tim da se smatra i gradom u kojem je jako puno mladih, čak 49 % mladih je mlađe od 35 godina. To je odlično, za promenu je u jednom gradu mlada energija ta koja vlada. Nalazi se između pet reka,  Jošanice, Raške, Deževske,  Ljudske i Trnavice, koje obrazuju doline zvezdastog oblika. Okružen je i planinama Golijom, Rogoznom i Pešterskom visoravni. Novi Pazar je važan grad, koji se nalazi između istorijskih centara – Dubrovnika, Istanbula i Soluna. Sam grad je star, ustanovio ga je turski osvajač Gazi Isa beg Isaković 1461 godine. Nekada je na mestu Novog Pazara postao stari grad Ras, središte stare srpske države Raške, kao i Nemanjine prestonice. Razvilo se i Trgovište, tržno mesto, koje je nastalo na mestu današnjeg Pazarišta, koje se pominje još 1451. godine kao trg srpskoga despota. Pored starog Trgovišta, koje su Turci nazivali Eski Bazar (Stari Pazar), je postojalo i novo Trgovište, koje su Turci nazivali Jeni Bazar (Novi Pazar). Novopazarska tvrđava predstavlja srednjovekovno tursko utvrđenje koje je podigao Giza Isa beg Isahović u 15. veku prilikom osnivanja Novog Pazara. Tu se nalazi osmatračnica Motrija, simbol in zaštitni znak Novoga Pazara. Ovo područje je zanimljivo, jer je bilo važno za Turke kao strateško područje odakle su odlazili na pohode na teritoriji Bosne, kao nadzirali trgovinske puteve između Dubrovnika, Istanbula i Soluna. Gazi Isa beg Isakovićf je izgradio prvu džamiju u Novom Pazaru, a smatra se da je započeo temlje Sarajeva i Šapca. Vrlo rado se lako prisetim i prelepog, raznolikog Sarajeva i uspomena koje imam odande.

U Novom Pazaru živi 90 %  Muslimana, sam grad ima čak 66 džamije. Kako je lepo upoznavati tu kulturu… Vrlo važan je minaret, visoka kula koja je tipično ugrađena u džamije ili stoji uz njih. Može imati jedan ili više balkona, sa kojih mujezin (hadži ili njegov pomoćnik) poziva vernike (što se zove ezan) na molitvu pet puta dnevno. Mujezinov poziv počinje uglavnom sa rečima “Bog je najveći, govorim, nema drugog Boga osim Alaha…”.

Po starom običaju, mujezini su bili slepi ljudi, da ne bi mogli sa vrha minareta posmatrati ženska lica. Minareti pružaju i vizuelnu fokusnu tačku. Što se tiče molitve vernika, po pravilima vere vernik pred svaku molitvu okupati i obući čistu odeću. Kibla  je arapska reč za smer prema kom bi musliman tokom molitve trebao biti okrenut – ka jugu, a u stvari je u smeru Kabe – glavnog svetilišta u Meki. Većina džamija ima mihrab, nišu u zidu, koji pokazuje smer kible. Kibla je važna i za svakodnevne verske obrede – na primer: glava životinje koju zakolju mora biti okrenuta preko kibli; na taj način se ispuni jedan od preduslova da je meso životinje halal odnosno da je dozvoljeno u skladu sa islamskim normama. Neke džamije su samo za muškarce, neke su podeljene na deo za muškarce i deo ženske. Tako je i u životu, sve je podeljeno na prava i obaveze muškaraca i žena. Tako muškarci imaju pravo imaju ženu više puta, a svugde oko sebe možete videti Muslimanke koje nose predivne svilene haljine i prekrivene su marama.

Džamija Altun-alem  je džamija sa zlatim alemom – dragim kamenom i remek delo islamske kulture, jedna je od najpoznatijih džamija u Novom Pazaru. Izgradio ju je Osman Muslihudin Abdulgani  početkom 16. veka, iako se ne zna tačna godina gradnje. Pod zaštitom države je od 1979. godine. Još jedna stvar me je podsetila na Sarajevo – Pazarski Sebilj. To je česma izgrađena 2010. godine, u stvari je replika Sebilja iz centra Sarajeva i bila je poklon grada Sarajeva. Sebilj  je inače arapska reč koja označava “put”, ali kao termin označava dobrotvornu, vrlo staru instituciju, fontanu posebnog oblika na trgovima, na kojoj je sebiljdžija tasom zahvatao vodu iz korita i besplatno napajao žedne.

Još jedna stvar koja me je očarala je hamam odnosno staro tursko javno kupatilo. Nalazi se u blizini Starog bazara na desnom bregu reke Raške  u centru Novega Pazara. Izgrađeno je u drugoj polovini 15. veka, bilo je podeljeno na dva dela – za muškarce i žene. Radi se o bliskoistočnoj vrsti saune, a u Osmanskom carstvu je to bio važan segment kulture, jer su ovakva mesta služila za socijalizaciju. To je i istaknuto obeležje u kulturi muslimanskog sveta, a nasleđeno je po uzoru na rimske terme. Slična kupatila možemo naći na svim područjima gde je nekada bila osmanska vlast – na Bliskom Istoku, u Severnoj Africi, u Španiji i Portugalu, u Srednjoj Aziji. Ova vrsta kupanja je postala popularna kao terapija, metod čišćenja i mesto za opuštanje. Ovaj hamam je zgrađen tako da se sastoji od više prostorija, a svaka od njih je prekrivena kupolom. Ovaj hamam ima ukupno jedanaest kupola. Na severnoj strani hamama se nalazila fontana, gde je bila čekaonica i garderoba; a na južnoj strani riznica i soba za zagrevanje vode. Danas se na ovom mestu nalazi restoran.

Čarolija tople vode i opuštanja me vodila dalje. Obišla sam jedinstvenu lekovitu banju “Novopazarsku Banju”. Postojala je još u antičko doba, a u srednjem veku je bila poznato prirodno lečilište Raške. Danas je najveći centar u Srbiji za lečenje bolesnika sa distrofijom, ali se lekovite vode ove banje koriste i u terapiji lečenja drugih oboljenja. Način upotrebe kupki i hamana je tačno određen – od 8h do 10h je vreme određeno za žene, a od 10h so 12h za muškarce; to se ponavlja do 20h. Banja ima prirodan  izvor tople vode. Ulaz u največu prostoriju je garderoba, ali i soba za skupljanje. Oko tradicionalnih delova sa jastucima je obično bunar, često vrlo lepo uređen, tamo se posetioci odmaraju nakon kupanja uz kafu. Iz ove prostorije se ide na presvačenje, a onda u međuprostor odnosno mejdan – tu je prostor za masažu. Sa ovog područja se ulazi u halvate, niske kamene stepenice, a između njih su mala kamena korita, tkz. kurne. Izvorna voda je izuzetno topla, čak do 40 stepeni, a posebno je za dobra za kožu.

Moja sledeća stanica je bio bogati muzej “Ras”. Tokom godina se svrstao u red najznačajnijih institucija u unutrašnjosti Srbije, razvijajući sve oblike muzeološkog rada. Obuhvata istoriju, arheologiju, numizmatiku, etnologiju, primenjenu umetnost do savremenog likovnog stvaralaštva. Odlukom Vlade Republike Srbije, od 30. aprila 2013. godine, Muzej “Ras” je proglašen za instituciju od nacionalnog značaja. U njemu se čuva i Kuran, koji je poklon od sina turskog predsednika Recep Tayyip Erdoğana.

Zanimljiva je i takozvana Čavićeva kuća , koja je izgrađena 1911. godine  po uzoru na stambenu zgradu iz Soluna. Postoji priča koja kaže da je Šahsuvar-beg  Čavić često putovao svetom, kada je prolazio kroz Solun video je kuću koja mu se mnogo svidela. Kada se vratio u Novi Pazar, platio je suvim zlatom da se sagradi ista takva kuća. Kuća je za tadašnje standarde bila posebno visoka, danas predstavlja nepokretni kulturni spomenik.

Obišla sam i pravoslavna verska mesta. Manastir Đurđevi stupovi  – još jedan biser srpske srednjovekovne države, koji je i na Uneskovoj listi svetske baštine, izgrađen je na brdu iznad današnjeg Novog Pazara, u Starom Rasu. To je jedan od najstarijih srpskih manastira, podignut pre kraja 12. veka u čast svetog Đorđa. Podigao ju je veliki Stefan Nemanja. Nažalost, u njemu gotovo da nema freske zbog razaranja tokom ratova.

Crkva Svetih apostola Petra i Pavla, poznata i kao Petrova crkva u Rasu je najstariji spomenik crkvene arhitekture na prostoru Srbije i bila je sedište raške episkopije. Prema do sada poznatim pisanim izvorima potiče iz 8. veka, ali je verovatno i starijeg datuma. Slična je crkvama sa prostora Primorja, Gruzije, Jermenije i Italije. Pošto je bila dograđivana i popravljana postala je jedinstvena, tako da je postavljena na Uneskovu listu svetske baštine 1979. godine. U njoj su kršteni Stefan Nemanja odnosno sveti Simeon i Rastko Nemanjić odnosno sveti Sava.

Pored svih versikih i kulturnih znamenitosti i vrednosti, Novi Pazar ima i prelepe pešačke zone, a i sportski je razvijen. Kraj je bogat prirodnim resursima – planine, doline, visoravni, četinarske šume, livade i pašnjaci, miniralni i temralni izvori. Novi Pazar ima velike potencijale za održiv razvoj – proizvodnju zdrave hrane i razvoj svih vidova turizma, a u turizam i aktivno ulaže sredstva.

Sam grad ima svoju dušu – Stara Čaršija  ima preko 100 barova, tamo se nalaze i male radnje. Posebno me je zainteresovao tkz. Trg žita, gde su nekada trgovci prodavali samo žito. Ako šetate gradom možete naići i na veličanstvenu ulicu sa prodavnicama zlata i srebra. Kuhinja je još jedna od izuzetnih stvari ovog grada. Ukus hrane koju tu probate će vam zauvek ostati u sećanju. Njihova specijalnost i ponos su božanske mantije. Prvi put sami ih probala u Novom Pazaru, uz čašu jogurta – znam, to ću dugo pamtiti! Zbog tradicionalnog načina pripreme ovog jela u Novom Pazaru je 2012. godine uvršćeno na spisak nematerijalne kulturne baštine Srbije. Naravno, Novi Pazar je poznat i po svojim božanstvenim ćevapima, jagnjetini i ostalom.

Tokom obilaska Novog Pazara je bilo interesantno to što je naš pas Švrk u Novom Pazaru bio posebnost. Muslimani smatraju pse prljavim životinjama koje prenose bakterije, a ako uđe u kuću, po verovanju, donosi nesreću.

Odlazim sa željom da se sve češće prisetem da se vratim prirodi, jer je to autoritet i istinska vrednost! Vratimo se starim i istinskim vrednostima, budimo aktivni, jer nam je tako malo potrebno za osnovni život, sreću, zdravlje i postojanje. Radujem se sledećoj poseti Pazaru i okolini, jer tamo priroda i znamenitosti zahtevaju posetu. Zahvaljujem se Turističkoj organizaciji Novog Pazara na prijateljskom prijemu i saradnji.

Tokom svog putovanja sve vreme razmišljam o nama – ljudima, svim ljudima ove planete. Kao i o tome kako je sada vreme kada o celom čovečanstvu, svih sedam milijardi ljudi treba da razmišljamo kao o jednoj ljudskoj zajednici, umesto o svojoj naciji ili svojoj verskoj zajednici. U prošlosti je bilo previše naglaska na pojedinim narodima, pojedinim religijama, čak i rasnim grupama, što je stvorilo mnogo problema.

Imam duboku povezanost sa prirodom u kojoj osećam mir i slobodu. Sve to je suština GLOBALNOG POKRETA OLIMPIKI!

Uživam u svakom trenutku i radujem se svakom novom danu!

Volim vas, vaša Nataša

Fruška gora – raj med Donavo in Savo

BLOG. Avtor:  NATAŠA OLIMPIKI, humanitarka.  Beograd, 18. 3. 2021

Neskončno nebo, ki se le nežno dotakne širine ravnice, kak kot poslikan oblak, svež zrak in možnost občutka moči narave v njenih oblikah. Stojim, opazujem in čutim zelenje okoli sebe, slišim zvok vode iz bistrih, prozornih potokov, ptice letijo nad menoj, vključno z orlom križarjem – najbolj ogrožena živalska vrsta s svetovnega rdečega seznama… Lahko razumem gostitelje, ki pravijo, da nekaj ur v naravi človeku dajo energijo za cel mesec življenja v mestu. Če grem malo dlje, lahko vidim lipov gozd (največja koncentracija lipovih gozdov v vsej Evropi), bukve, hraste, pa tudi umetna jezera in nekatere živali, ki uživajo svobodo – jelene, zajce, divje prašiče, podlasice, muflone in druge. Ravno zaradi lipovih gozdov je to območje primerno za razvoj čebelarstva, ki se vedno bolj razvija. Na umetnih jezerih lahko vidite ribiče, ki uživajo v miru, a tudi plavalce na plažah in gostinske objekte.

Najvišji deli Fruške gore so zaradi številnih piknik prostorov najbolj obiskani in najbolj privlačni za obiskovalce. Najvišji vrh je Crveni čot na nadmorski višini 539 m, znani so tudi Veliki Gradac, Irški venac in Stražilovo, kjer se nahaja spomenik pesniku Branku Radičeviću. Irški venec je znan predvsem po bolnišnici za bolnike s pljučnimi boleznimi, ustanovljeni leta 1926 in hkrati takrat najbolj znani tovrstni bolnišnici v Evropi. To lahko povežemo s trenutnimi razmerami in pomembnostjo čistega zraka med pandemijo, pa tudi s sprehodi po svežem zraku in dobro predihanimi pljuči. To območje je znano tudi po zdravilnih zeliščih, številnih zdravilnih čajih – meta, žajbelj, kopriva, breza, kamilica, šentjanževka in drugi. Tla so primerna tudi za gojenje vina, še posebej lepi so neskončni, zeleni in romantični vinogradi. Vina s Fruške gore so že od nekdaj znana po svoji kakovosti, pili so jih celo na največji potniški ladji svojega časa – Titaniku. Vinske kleti ohranjajo sorte, kot so merlot, cabernet sauvignon, sauvignon blanc, chardonnay in druge. Gostitelji vas vedno sprejmejo s svojim znanim žganjem – t. i. Stršljen in z zvoki vojvodinske tamburice. Pletila sem tudi z gospodinjami, kar je ena starih obrti, volnena oblačila in nogavice pa so splošno znane.

Ta lepota, skoraj čarobna – Fruška gora, nekoč otok v Panonskem morju, je v zgodovini postala edina gora v Panonski nižini, ki ji pravijo tudi dragulj Srbije. Leta 1960 je to območje postalo zavarovano in “Narodni park Fruška gora”. Tla Fruške gore imajo tudi svojo duhovnost, ki jo po zgledu Svete gore, ene od središč pravoslavnega sveta, pogosto imenujejo tudi “srbski Atos”. Fruška gora si je to ime zaslužila zaradi obilja manastirov, zgrajenih v baročnem slogu in slogu srednjeveške Srbije od 16. do 18. stoletja. Včasih je bilo kar 35 srbskih pravoslavnih manastirov, ki jih je zgradila despotska družina Branković in nadaljevali kult Nemanjićev.

Žal je bilo veliko manarastirov uničenih v številnih vojnah. Med tistimi, ki še vedno pričajo o svoji lepoti, so bolj znani Krušedol, Novo Hopovo, Grgeteg in Jazak. V mnogih manastirih so med drugimi pokopani tudi patriarh Arsenije Čarnojević, kralj Milan Obrenović in kneginja Ljubica. Tisti del Fruške gore je še posebej bogat z mirom, ki ga potrebujemo, da lahko pogledamo vase in se vrnemo k vsemu, kar je vredno in sami naravi. To goro bogato z naravo, navdih številnih umetnikov in pogosto predmet številnih umetniških slik, so obiskovali znani pesniki, kot so Branko Radičević, Jovan Jovanović Zmaj, Milica Stojadinović Srpkinja (najslavnejša srbska pisateljica 19. stoletja). V omenjenih manastirih pa so pogosto preživljali čas Vuk Stefanović Karadžić, Dositej Obradović, Filip Višnjić, Karađorđe in mnogi drugi.

Kot športnica menim, da je to idealen kraj za rekreacijo, sprostitev, izlete, sprehode za dušo, kolesarjenje, tek in že dobro znane maratone, kampiranje, jahanje. V načrtu je tudi najdaljši zipline v Evropi. Še posebej rada imam naselje Vrdnik, ki mu pravijo Rože vetrov, saj ima čez 250 sončnih dni, v bližini pa se nahaja etno vas Vrdnik. Med bivanjem na Vrdniku sodelujem z “Otroškim kulturnim centrom Beograd”. S predsednikom odbora Minjo Subota sva obiskala lepote Fruške gore, vendar zaradi omejitev pandemije COVID-19 nisva mogla obiskati in obdariti otroke “Zavetišča za otroke in mladino Novi Sad”, ki jim iz srca pomagam. Že nekaj časa sodelujem z “Mladinskim gledališčem, Novi Sad” in igralko Vero Ostojić, skupaj pripravljamo nekaj izjemnega za naše otroke.

Po dveh mesecih raziskavanja zapuščam Fruško goro, ki je po sremski legendi raj – saj ima goro, Donavo in Savo, ravnico, manastire – vse, kar bi si lahko zaželeli… Odhajam z željo, da se vedno pogosteje spomnimo, da vrnemo k naravi, ker je le-ta avtoriteta in resnična vrednota! Vrnimo se k naravi, k starim in resničnim vrednotam, bodimo aktivni, saj za osnovno življenje, srečo, zdravje in obstoje rabimo tako malo. Imam globoko povezanost z naravo, v kateri občutim mir in svobodo. To so bistva GLOBALNEGA  GIBANJA OLIMPIKI!

Uživam v vsakem trenutku in se veselim vsakega novega dne!

Rada vas imam, vaša Nataša

Fruška gora – raj između Dunava i Save

BLOG. Autor:  NATAŠA OLIMPIKI, humanitarka.  Beograd, 18.03.2021.

Beskonačno nebo koje samo nežno dotiče širine ravnice, po koji kao naslikan oblak, svež vazduh i mogućnost osećanja jačine prirode u svim njenim oblicima. Dok stojim i posmatram zelenilo oko sebe, čujem šum vode – iz čistih, prozornih potoka, iznad mene široko proleću ptice, među kojima je i orao krstaš – najugroženija životinjska vrsta sa Svetske crvene liste… Mogu razumeti domaćine, koji kažu da par sati u prirodi mogu darovati čoveku energiju za cel mesec života u gradu. Ako krenem malo dalje, mogu videti šumu lipa (najveća koncentracija lipovih šuma u celoj Evropi), bukvi, hrastova, kao i veštačka jezera i po koju životinju koja uživa u slobodi – srne, zečevi, divlje svinje, lasice, mufloni i druge. Upravo zbog lipovih šuma je ovo područje pogodno za razvoj pčelarstva, koje se sve više razvija. Na veštačkim jezerima se mogu videti pecaroši kako uživaju u miru, ali i kupači na plažama i ugostiteljski objekti.

Najviši delovi Fruške gore su najposećeniji i najatraktivniji posetiocima zbog mnogobrojnih izletišta. Najviši vrh je Crveni čot na nadmorskoj visini od 539 m, poznati su i Veliki Gradac, Iriški venac i Stražilovo na kome se nalazi spomenik pesniku Branku Radičeviću. Iriški venac je posebno poznat po bolnici za bolesnike sa plučnim oboljenjima, ustanovljenoj još 1926. godine i u svoje vreme najpoznatija bolnica tave vrste u Evropi. To se može povezati i sa sadašnjom situacijom i značajem čistog vazduha u vremenu pandemije, kao i kretati se na svežem zraku i dobro se nadisati svežeg vazduha. Ovo područje je poznato i po lekovitom bilju, mnogobrojnim lekovitim čajevima – nana, žalfija, kadulja, kopriva, breza, kamilica, kantarion i drugi. Tlo je pogodno i za uzgoj vina, beskrajni, zeleni i romantični vinogradi su posebno lepi. Fruškogorska vina su od davnina poznata po svom kvalitetu, a pila su se čak i na najvećem putničkom brodu svog vremena – Titaniku. Vinski podrumi čuvaju sorte kao što su Merlot, Cabernet Sauvignon, Sauvignon Blanc, Chardonnay i druge. Domaćini vas uvek dočekaju i sa svojom poznatom rakijom – tkz. Stršljenom, uz zvuke vojvođanske tamburice. Sa domaćicama sam i plela, što je jedan od starih zanata, a vunena odeća i čarape nadaleko poznati.

Ova lepota, skoro čarolija – Fruška gora, nekada ostrvo u Panonskom moru, tokom istorije je postala jedina planina u panonskoj ravnici koju nazivaju i draguljem Srbije. 1960. godine je ovo područje postaje zaštićeno i postaje “Nacionalni park Fruška gora”. Fruškogorsko tlo ima i svoju duhovnost, često nazivano i “srpski Atos” po uzoru na Svetu Goru, jednom od centara pravoslavog sveta. Taj naziv je Fruška gora zaslužila zbog obilja manastira sagređenih u baroknom stilu i stilu srednjevekovne Srbije, u periodu od 16. do 18. veka. Nekada je bilo čak 35 srpskih pravoslavnih manastira koje je podizala despotska porodica Branković, nastavljajući kult Nemanjićke države, na žalost mnogi manastiri su uništeni u mnogobrojnim ratovima.

Od onih koji još uvek svedoče svojom lepotom su  napoznatiji  Krušedol, Novo Hopovo, Grgeteg i Jazak. U njima su i sahranjeni patrijarh Arsenije Čarnojević, kralj Milan Obrenović i kneginja Ljubica. Taj deo Fruške gore posebno obiluje mirom koji nam je potreban da bi se mogli zagledati u sebe i vratiti se svemu vrednom i sami prirodi. Ovu bogatu goru, inspiraciju mnogih umetnika i često temu mnogih umetničkih slika su posećivali i poznati pesnici kao što su Branko Radičević, Jovan Jovanović Zmaj, Milica Stojadinović Srpkinja (najpoznatija srpska književnica 19. veka), a u pomenutim manastirima su boravili Vuk Stefanović Karadžić, Dositej Obradović, Filip Višnjić, Karađorđe i mnogi drugi.

Kao sportiskinja mislim da je ovo i idealno mesto za rekreaciju, opuštanje, izlete, šetnje za dušu, biciklizam, trčanje i već poznate maratone, kampovanje, jahanje, a planira se i najduži zipline u Evropi. Meni posebno drago je naselje Vrdnik koje zovu Ruže vetrova, jer ima preko 250 sunčanih dana, u blizi je i etno selo Vrdnik. Tokom boravka u Vrdniku sarađujem sa “Dečjim kulturnim centrom Beograd”.

Predsednik Odbora Minja Subota i ja smo posetili lepote Fruške gore, ali  zbog ograničenja pandemije COVID-19 nismo uspeli da posetimo i darujemo decu “Svratišta za decu i mlade Novi Sad” kojima pomažem. Sarađujem i sa “Pozorištem mladih, Novi Sad” i glumicom Verom Ostojić već neko vreme, zajedno pripremamo nešto izuzetno za našu decu.

Posle dva meseca istraživanja napuštam Frušku goru koja je i po sremskoj legendi rajska zemlja, jer ima planinu, Dunav i Savu, ravnicu, manastire –  sve što se može poželeti… Odlazim sa željom da se sve češće prisetimo da se vraćamo prirodi, jer je ona autoritet i prava vrednost! Vraćajmo se njoj, starim i pravim vrednostima, budimo aktivni, jer ipak tako malo nam je potrebno za osnove života, srežu, zdravlja i opstanak. Imam duboku povezanost sa prirodom u kojoj osećam mir i slobodu. Sve to je suština GLOBALNOG POKRETA OLIMPIKI!

Uživam u svakom trenutku i radujem se svakom novom danu!

Volim vas, vaša Nataša

Novi Sad

BLOG. Avtor:  NATAŠA OLIMPIKI, humanitarka.  Pot po Srbiji: 11. januar 2021

Pot humanosti, ljubezni in samega življenja me vodi dalje – tokrat v Novi Sad. V mesto študentov in mladine, narave, parkov, kolesarstva, strarih zgradb in gradu, kulture in različnih nacij, ver, zgodovine, hkrati pa tolerance in prijaznosti. Poled slikovtega mesta in njegove zgodovine, odhajam tja tudi zaradi romskega naselja “Bangladeš” in centra “Svratišta za decu i mlade” – da obiščem otroke in mladino, ki se nahajajo v težkih življenskih okoliščinah in jim skušam pomagati, oni živijo ali delajo na ulici. Romi so ena od nacionalnih manjšin v autonomni pokrajini Vojvodini v Republiki Srbiji. Žal, kot v večini držav njihova manjšinska skupina ni tako razvita kot druge nacionalne manjšine. Skozi zgodovino so, žal, doživljali velike krivice in zločine, zato so bili tudi med drugo svetovno vojno na območju okupiranega ozemlja današnje Srbije nad njimi storjeni veliki zločini. Poleg Judov je bilo v taboriščih pridržanih in pobitih tudi na tisoče Romov, približno nekje med 12.000 in 20.000. Zlasti romske ženske in otroci so bili aretirani in zaprti v taborišču Staro Sajmište v Beogradu… Ko sem nedavno šla mimo njega, sem si lahko le predstavljala bolečino, ki jim je bila povzročena… na žalost druge krivice, krivice današnjega sveta, pa še vedno trpijo. Motivirana z vsem skupaj, odločila sem se narediti nekaj, da vsaj otrokom in mladim lahko malo polešam življenje. Uspeli smo, v sodelovanju s “Svratištem za decu i mlade Novi Sad”, osrečiti mlade in otroke z novoletnimi darili skupaj z Ragbi klubom “Borac Starčevo” in jim tako vsaj malo olajšati to praznično obdobje.

Ko pomislim na otroke, ki imajo težke življenske pogoje, se vedno razplete tudi misel o tem, zakaj povsod okoli nas še vedno obstajajo razlike, ki nanašajo toliko krivic in delajo diskriminacijo. Po vseh težkih in hudih časih, naj bi se vsi vrnili k osnovam življenja na zemlji, naravi, dobroti, ljubezni, iskrenosti, lepoti raznolikosti in spoštovanju drugih. Na to so že upali skozi zgodovino za to se borili in o temu pisali, ustvarjali; mnogi kot so Nelson Mandela, Martin Luther King jr, Gandhi, Frida Kahlo in drugi umetniki, znanstveniki, športniki. Za vse je dovolj prostora na tem sončnem svetu, ki je lahko lep in dober za vse, le če mu mi to dovolimo in se za to potrudimo. Vsi smo rojeni z ljubeznijo, kar je tudi v osnovi vseh svetovnih religij, učenj in naravnih zakonov. Ne rojamo se s sovroštvom in razlikovanjem na osnovi barve kože, porekla, religije, nacije, spolne usmerjenosti ali česarkoli drugega. Treba je zbuditi ljudi in spomniti se, da smo vsi, tako na začetku kot na koncu, le ljudje – srce, duša in karakter.

To so bistva GLOBALNEGA GIBANJA OLIMPIKI, avtoriteta je narava! Vračajmo se nazaj k njej, k starim vrednotam, tako malo rabimo za osnovno življenje, srečo, zdravje in obstoj.

Kljub vsem razlikam, ki so prisotne povsod okoli nas, je Novi Sad mesto več narodov, religij, kultur, zgodovine in značilnosti drugih skupin. Zaradi te raznolikosti je postal bolj strpen in odprt za nove ideje, širino sprejemanja drugih in raznolik razvoj samega mesta. Drugačen je od metropole, kot je Beograd, ima svojo zgodbo, ki jo pripoveduje na novosadski način – kulturno in počasi, vsem, ki ga pridejo spoznati. Ima verske ustanove glavnih svetovnih religij – pravoslavno in katoliško cerkev, sinagogo in mošejo ter številne ustanove, ki razvijajo in organizirajo prireditve, povezane z različnimi skupinami ljudi. Že od 19. stoletja je znan kot “srbske Atene”, ravno zaradi svoje kulture in podobnosti s starodavnim svetom antične Grčije. Novi Sad je tudi bil izbran za eno od treh evropskih prestolnic kulture za leto 2021. V zgodovini tovrsne proglasitve, pa kot prvo mesto države, ki ni članica EU.

Eden najpomembnejših simbolov Novega Sada je Petrovaradinski grad (Petrovaradisnka tvrđava), ki sem ga obiskala. Nahaja se na desnem bregu Donave, zgrajen je bil v času avstrijskih cesarjev, natančneje leta 1862. Ta grad le spominja, koliko različnih ljudstev je šlo skozi Balkan, kako raznolika je njegova zgodovina. Na samem gradu ni nobenih znakov ali zemljevidov, posebnih poti, varnostnih ograj ali napotkov, tako kot sama življenjska pot – ne pride z navodili. Še danes velja za Gibraltar na Donavi (ožina, ki povezuje)… Tako me zgodovina, narava in življenje spet spominjajo na povezave med ljudmi, sam  grad pa na mojo Ljubljano in njen grad… ker smo ljudje, v resnici samo mi sami, kamorkoli da gremo. Na Petrovaradinskemu gradu je stolpna ura (Sahat kula) z obrnjenimi kazalci (trik, ki donavskim ribičem omogoča, da uro odčitajo od daleč)… Ura in čas, kot nekaj, kar sami ustvarjamo in organiziramo, kar je naše.

V samem središču mesta lahko zaslišite zvoke tambure, značilne za to območje, ki vas tako enostavno pelje skozi Novi Sad. Center Novega Sada pa je poln čudovitih starejših zgradb, pa tudi sodobnih kavarn, prodajaln spominkov in celo grafitov, ki nosijo različna sporočila. To je še ena od svoboščin tega mesta, ki se skozi umetnost izraža na klasičen način in tudi na urbane, moderne načine.

Novi Sad

BLOG. Avtor:  NATAŠA OLIMPIKI, humanitarka.  Put po Srbiji: 11. januar 2021

Put humanosti, ljubavi i samog života me vodi dalje – ovog puta u Novi Sad. U grad studenata i mladih, prirode, parkova, biciklizma, strarih građevina i tvrđave, kulture i različitih nacija, vera, istorije, a opet tolerantnosti i prijatnosti. Pored živopisnog grada i njegove istorije, odlazim tamo i zbog romskog naselja “Bangladeš” i centra “Svratišta za decu i mlade” – da posetim decu i mlade, koja se nalaze u teškim životnim okolnostima i pokušam da im pomognem. Romi su jedna od nacionalnih manjina u autonomnoj pokrajini Vojvodini u Republici Srbiji, kao i u većini država njihova manjiska grupa nije tako razvijena kao druge nacionalne manjine. Na žalost, kroz istoriju su doživeli velike nepravde i zločine, pa su i za vreme Drugog svetskog rata  nad njima učinjeni veliki zločini na području okupine teritorije današnje Srbije. Pored Jevreja,  u logorima bilo zatočeno i ubijeno na hiljade Roma, smtara se između 12.000 i 20.000. Pogotovo su žene Romkinje i deca bila hapšena i zatvarani u logor Staro Sajmište u Beogradu. U šetnji prošavši pored njega mogla sam samo zamisliti bol, koja im je bila naneta… na žalost, druge nepravde, nepravde danjašnjeg sveta pa još uvek trpe. Potaknuta svim ovim, u planu imam izvođenje brojnih projekata, među kojima je saradnja sa Unijom Roma Slovenije, Unijom Roma Srbije i Evropskom romskom unijom, kao i Dobrotvorni projekat Olimpiki – sakupljanje sredstava za “Svratište za decu i mlade Novi Sad”. Uspeli smo da u saradnji sa “Svratištem za decu i mlade Novi Sad” i zajedno sa Ragbi klubom “Borac Starčevo” obradujemo novogodišnjim paketićima i poklonima, i bar malo im olakšamo ovaj praznični period.

Ko pomislim na otroke, ki imajo težke življenske pogoje, se vedno razplete tudi misel o tem, zakaj povsod okoli nas še vedno obstajajo razlike, ki nanašajo toliko krivic in delajo diskriminacijo. Po vseh težkih in hudih časih, naj bi se vsi vrnili k osnovam življenja na zemlji, naravi, dobroti, ljubezni, iskrenosti, lepoti raznolikosti in spoštovanju drugih. Na to so že upali skozi zgodovino, za to se borili in o temu pisali, ustvarjali; mnogi kot so Nelson Mandela, Martin Luther King jr, Gandhi, Frida Kahlo in drugi umetniki, znanstveniki, športniki. Za vse je dovolj prostora na tem sončnem svetu, ki je lahko lep in dober za vse, le če mu mi to dovolimo in se za to potrudimo. Vsi smo rojeni z ljubeznijo, kar je tudi v osnovi vseh svetovnih religij, učenj in naravnih zakonov. Ne rojamo se s sovroštvom in razlikovanjem na osnovi barve kože, porekla, religije, nacije, spolne usmerjenosti ali česarkoli drugega. Treba je zbuditi ljudi in spomniti se, da smo vsi, tako na začetku kot na koncu, le ljudje – srce, duša in karakter.

To so bistva GLOBALNEGA GIBANJA OLIMPIKI, avtoriteta je narava! Vračajmo se nazaj k njej, k starim vrednotam, tako malo rabimo za osnovno življenje, srečo, zdravje in obstoj.

Uprkos svim razlikama, koje su svugde oko nas prisutne, Novi Sad je grad više nacija, religija, cultura, istorija i obeležja drugih grupa. Upravo ta raznolikost ga je učinila tolerantnijim i otvorenijim za nove ideje, širinu prihvatanja i raznoliki razvoj samog grada. Drugačiji je od metropole kao što je Beograd i ima svoju priču, koju onako novasadski –kulturno i polako ispriča svima koji dođu da ga upoznaju. Ima verske institucije glavnih svetskih religija – pravoslavne i katoličku crkvu, sinagogu i džamiju i brojne institucije, koje razvijaju i organiziju događaje povezane sa različitim grupama ljudi. Poznat je još iz 19. veka kao “srpska Atina”, upravo zbog svoje kulture i sličnosti sa antičkim svetom stare Grčke. Izabran je za jednu od tri Evropske prestonice kulture za 2021 godinu, kao prvi grad u istoriji koji nije član EU.

Jedan od njegovih najznačajnih simbola je tvrđava Petrovaradin, koju sam posetila. Nalazi se na desnoj obali Dunava, izgrađena je u vreme austrijskih careva, tačnije 1862. Tvrđava koja podseća koliko različitih naroda je prošlo prostorima Balkana, kako je njihova istorija raznolika. Na tvrđavi nema nikakvih znakova ili mapa, nema određenih staza, sigurnosnih ograda ili uputstava, baš kao ni sam životni put.  I danas se smatra Gibraltarom na Dunavu (moreuzom, koji spaja)… Istorija, priroda i život me opet podsećaju na veze među ljudima, a sama tvrđava i na moju Ljubljanu i njenu trvđavu… jer svi smo u stvari  samo mi sami, gde god da odemo. Na Petrovaradinskoj tvrđavi se nalazi Sahat-kula, na kojoj je sat sa obrnutim kazaljkama (trik kojim se dunavskim ribarima omogućava da sat čitaju iz daleka). Sat i vreme, kao nešto što sami kreiramo i organizujemo. U samom središtu grada možete čuti i zvuke tambrice, karakteristične za ovaj predeo, koja vas tako lagano vodi groz sam Novi Sad. Center je pun velepninih starijih građevina, ali i modernih kafića, suvenirnica, pa čak i grafita, koji nose različite poruke. To je još jedna od sloboda ovog grada, izražavanje kroz umetnost, na klasične načine i ove urbanije, modernije.

Humanitarnost

Dušanka Schenk Janša

Humanitarnost

Hum lat: brenčanje,        humAM- človek,     ni lat: če,     tarn lat: več   os lat: kosti

Označi brnečega-govorecega človeka, ki temelji na kosteh-po smislu na materializaciji diskriminacija dis: lat. Padec, krimi- kriminal, naci lat.-trmast. Po smislu, se to razume, ta ki je trmast, se ga odvrže, zavrže.

O temeljno sociološko-bivanjskem vprašanju, se zagotovo, kot kaže-prikazuje zgodovina, človek naslanja na to vprašanje bivanjsko-st in integracija v obstoju. Po svojem objektivnem dojemanju, je v bistvu zelo sledljiv razvoj. Glede na enako, če ne, isto zastavljeno vprašanje. Zagotovo si postanemo enotni, če dodamo, da je vse skozi v osnovnem ponavljajočem ciklusu. Da se pa ta ponavlja, poudarim, kar jih le malokdo tako nazorno orisi. Ciklus, bo kritičnemu opazovalcu ob pomnjenju zgodovinskega cikličnega dogajanja, ponudil povsem enostaven odgovor. Odgovor se glasi: cikel ponavljanja za izboljšave. Kaj pa je dinamika, kaj je tista točka, ki deluje za ponavljajoč cikel, istega smisla umeščenosti v bivanje.  Najprej je nujno razumeti, da želja ni čustvo. Ko govorimo o zelji, lahko vidimo, da je posameznik dosegel stabilno točko za svoj lasten minimalni obstoj. Z zavedanjem v tem stanju, se pojavi vrojena drza, ki nam je vsem skupna, po razmnoževanju. In ker človek v svoji znanosti se vedno ne razume, da razmnoževanje ni le preko spolnega odnosa in rojevanje otrok. Iz tega nagona se vidi tudi kopičenje. Kot bi jih danes opisali, mesiji-tisti ljudje, ki nesmiselno kopičijo materialne stvari. V to dinamiko, in logiko se na tem mestu ne bom spuščala. Ampak za plastični prikaz, kako lahko, iz sedanjega trenutka, vidimo svoj evolucijski razvoj. Kar potrdi, da razmnoževanje v svoji osnovni dinamiki, namena obstoja, naj pomeni za namenskim kopičenjem.

Le malokdo se zares vpraša, kdaj postanemo humanitarni. V nekem trenutku, ko smo razumeli lastno umeščenosti v svojem smislu bivanjskega.  Na tej točki, je  začetek začenjanja vseh razprav, dogme, religije.  Človek, ima v sebi tisti del, v katerem se more, kot radi rečemo: » boriti«. Se pa premnogo krat zgodi, da ta zavora, ali izgubi olje svetosti. Le redko ostanemo realni, in se ozremo v tukaj in sedaj. Spomin, ki je tukaj ampak ni nekaj, kar ga živimo. Ne zmoremo videti, da narava ni niti slučajno več tako kruta kot do nekega trenutka, tega življenja, v katerem imamo privilegirano srečo živeti. Spomin v povezovanju religij, ki je zahtevala žrtve, žrtvovanje. Religija ni vera. Je oblika gibanja. In zagotovo je nosila svoj smiselni pomen. V masi in večina je moč. Torej sistem more obstajati. Sistematizacija, nastane, največkrat, ko neka kritična masa zaključi, da mu je dobro in ostaja rigidno trmasto za vsako ceno na tej doseženi točki. Kar potrdi moje misli. Cikel ne proizvaja razvoja le izboljšavi. Ker se vsi bojijo kritiziranja in ne kritike. Kritika po svoji normi nosi poznavanje delovanja. Kritiziranje pokaze enako-poznavanje nedelovanja. Vse dokler bo ideja o materialnem razlikovanju, katere kaze s prstom na intelekt. Že zelo rano sem govorila, da materialne dobrine, v tako dobrohotnem okolijskem času, je bistveno lažje dosegat. V nasprotju z znanjem. Kompas smo izgubili, ker živimo spominske spomine in »ne« hvaležnost-ki je enko, kot želja, le produkt ubeseditve na doživljanje čustva. Sedanji čas poziva k sinhronosti v spoznanju in prepoznavanju za združitev materialnega kot učnega. Duhovno, se bo samo po sebi razvilo, ko se pospravi nered dojemanja absolutne nad-pomembnosti in ali na materialnem področju, kot in ali na znanstvenem področju. Edina konstanta v izboljšavah, je da se tako imenovani »pol bogovi, prehitro zapustili vzgojne ustanove«. Uk in opazovanje se nikoli ne zaključita.

Se nadaljuje.

Sozial/Lebensberatung
Leuchtturm Betreuung

Dušanka Schenk Janša

Psihoterapevtka-Astrologinja

0043 676 55 20 888

duska.vizija@gmail.com

info@leuchtturmbetreuung.com

http://www.leuchtturm-betreuung.com

Početak puta po Srbiji – Beograd

Početak puta po Srbiji – Beograd

BLOG. Avtor:  NATAŠA OLIMPIKI, humanitarka.  Put po Srbiji, Beograd, 02.01.2021.

Počinje sa pisanjem Bloga u Beogradu, januara 2021. Pisaće o 101 stvari, neće biti škrta na rečima. Deliće praktične savete o tome kako negovati svoje hobije, sa savetima inspiriše ljude na aktivaciju i ulepšava svet sa ljubavlju prema svemu aktivno već sedam godina, od kada se i bavi humatarnošću! U ovoj godini se njena humanitarna put odvija u Srbiji. Pisaće o njihovim običajima, kulturi, sportu, umetnosti, povezivaće svoju domovinu Sloveniju sa svim bivšim republikama Jugoslavije, u kojoj je i rođena.

Nataša ispred hrama Svetog Save u Beogradu

Nataša Olimpiki je osnivač „Spotskog društva Olimpiki – međunarodne humanitarne organizacije za pomoč deci iz Ljubljane, Slovenija, rođena u Jugoslaviji, od malena Titov pionir, je odlučila da svoje humanitarno delovanje za decu i mlade, saosećajnost i ljubav proširi i na Balkan. Na jesen 2020. godine ju je velikodušno dočekao Beograd, jer je odlučila da otvori Predstavništvo športnog društva Olimpiki Beograd. To je prvi od planiranih koraka na njenom životnom putovanju po Balkanu, na kome će pokušati da upozna lokalni život, motiviše ljude oko sebe, udružih ih da pomognu deci i mladima da ulepšaju i olakšaju životne okolnosti onima kojima je to potrebno. Istovremeno, da u sebi pronađu i razviju svoje talente, radosti života i zdrav način života za duh i telo. Olimpiki je odlučila da i u vreme COVID-19 pandemije sledi svoje načela i stavove, kao što su: „stare i prave“ vrednosti, sloboda, aktivizam, zajednička istorija, krv i duh balkanskih naroda, priroda, spontanost, mladalački duh, pozitivnost i spremnost na pomoć svima. Misli da otvaranjem granica, fizičkih, državnih i onih u odnosima među ljudima, možemo svi zajedno postići više i bolje, pogotovo za decu i mlade. Zato ima plan da aktivnosti Organizacije kasnije aktivno proširi na sve republike nekadašnje Jugoslavije. Već sada planira saradnju sa umetnicima, glumcima, muzičarima, sportistima, novinarima, drugim humanitarnim organizacijama i svima koji žele da pomognu deci u socijalnim nedaćama i nepovoljnim uslovima života.

Spomenik “Pobednik” U Beogradu

Nataša je  i zagovornik kontakta sa prirodom i njenog očuvanja, jer zna da je priroda dar od kojeg zavisimo, kao i vraćanju jednostavnom načinu života i poštovanju svih živih bića sveta. Već par meseci živi u Beogradu i posebno uživa u mirnim šetnjama pored živopisne reke Save, koja je i podseća na nit koja povezuje; jer Sava teče i kroz Sloveniju i smatra se jednom od prirodnih granica Balkana. Sam Beograd oseća već svojim, domaćim, jer mu se stalno vraća. Polako obilazi i upoznaje Srbiju, zemlju izobilja prirodnih bogatstava, stare tradicije i kulture, srdačnosti i ljubavi, balkanskog karaktera i hrabrosti, nemirnog duha i buke, raznolikosti i lepote. Gostoprimljivost, ljubaznost, otvorenost prema novim idejama i osobama, kao i uvek spremnost na saradnju i pomoć srpskog naroda, joj potvrđuju da je njena odluka bila ispravna i daje joj nadu za uspeh planiranih projekata.

Njenoj hrabroj viziji, otežanoj okolnostima u vremenu COVID-19, se dive i podržavaju mnogi u Sloveniji. Posebno njenu ideju o pomaganju drugima, o povezanosti i solidarnosti u vremenu pandemije podržavaju: predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, savetnica predsednika Vlasta Nussdorfer, predsednik Državnog zbora Republike Slovenije Igor Zorčič, ministarka za obrazovanje, nauku i sport dr Simona Kustec, ministar za zdravlje dr Tomaž Gantar, ambasador Republike Slovenije u Beogradu Damjan Bergant, prim dr Marko Pokorn, prof dr Gabi Čačinovič Vogrinčič, prof dr Ernest Petrič i mnogi stručnjaci.

Zapisali: Ekipa sportskog društva Olimpiki – međunarodna humanitarna organizacija, Ljubljana, Slovenija

Predstavništvo sportskog društva Olimpiki Beograd, Srbija                      www.olimpiki.si

Pričetek poti po Srbiji – Beograd

BLOG. Avtor:  NATAŠA OLIMPIKI, humanitarka.  Pot po Srbiji: Beograd, 02.01.2021

Pričela s pisanjem Bloga v Beogradu, januar 2021. Pisala bo o 101 stvari, ne bo šparala svojega jezika pravi. Deli praktične nasvete kako negovati svoje hobije, z nasveti navdihuje ljudi k aktivaciji in lepša svet z ljubeznijo do vsega aktivno že sedem let, odkar se ukvarja z humanitarnostjo. V tem letu je njena humanitarna pot odvija v Srbiji. Pisala bo o njihovih običajih, kulturi, šport, umetnost, povezovala s svojo domovino Slovenijo in vsem bivšim republikam Jugoslavije, v kateri je rojena.

Nataša pred Hramim Svetoga Save v Beogradu

Nataša Olimpiki je ustanoviteljica Športnega društva Olimpiki – mednarodne humanitarne organizacije za pomoč otrokom iz Ljubljane, Slovenija, rojena v Jugoslaviji, od malih nog Titov pionir. Odločila se je, da svoje humanitarno delovanje za otroke in mlade, sočutje in ljubezen razširi tudi na Balkan. Jeseni leta 2020 jo je radodarno dočakal Beograd, ker se je odločila, da odpre Predstavništvo športnega društva Olimpiki Beograd. To je prvi od načrtovanih korakov na njenem življenskem potovanju po Balkanu, na katerem bo poskusila spodbuditi ljudi okoli sebe, spoznati lokalno življenje, združiti ih, da pomagajo otrokom in mladini, da polepšajo in olajšajo življenske okoliščini tistim, ki jim je to potrebno. Istočasno, tudi da znotraj sebe najdejo in razvijejo svoje talente, radosti življenja in zdrav način življenja za duh in telo. Olimpiki se je odločila, da tudi v času COVID-19 pandemije sledi svojim načelom in stališčem, kot so: stare in prave vrednosti, svoboda, aktivizem, skupna zgodovina, kri in duh balkanskih narodov, narava, spontanost, mladostni duh, pozitivnost in pripravljenost na pomoč vsem. Meni, da z odpiranjem meja, fizičnih, državnih in tistih v odnosih med ljudmi, lahko vsi skupaj dosežemo več in boljše, posebej za otroke in mladino. Zato ima načrt, da aktivnosti Organizacije kasneje aktivno proširi in združi na vse republike nekdanje Jugoslavije. Že zdaj načrtuje sodelovanje z umetniki, igralci, glasbeniki, športniki, drugimi humanitarnimi organizacijami in vsemi, ki želijo pomagati otrokom v  socialnih stiskah in težkih pogojih življenja.

Spomenik “Pobednik” v Beogradu

Nataša  je  tudi  zagovornica stika z naravo in njenega ohranjanja, ker ve, da je narava darilo od katerega smo odvisni. Zagovarja tudi vrnitev enostavnemu načinu življenja in spoštovanju vseh živih bitij sveta. Že par mesecev živi v Beogradu in posebej uživa v mirnih sprehodih zraven slikovite reke Save, ki jo spominja na nit, ki povezuje; saj Sava teče tudi skozi Slovenijo in predstavlja eno od naravnih mej Balkana. Sam Beograd čuti že svojim, domačim, saj mu se nenehno vrača. Počasi obiskuje in spoznava Srbijo, deželo obilja naravnih virov, stare tradicije in kulture, prisrčnosti in ljubezni, balkanskega karakterja in poguma, nemirnega duha in hrupa, raznolikosti in lepote. Gostoljubnost, prijaznost, odprtost do novih idej in ljudi ter vedno pripravljenost na sodelovanje in pomoč srbskega ljudstva potrjujejo, da je bila njena odločitev pravilna, in ji dajejo upanje za uspeh načrtovanih projektov.

Njeno pogumno vizijo v času COVID-19, oteženo z okoliščinami, občudujejo in podpirajo mnogi v Sloveniji. Njeno idejo pomagati drug drugemu, ostati povezan in biti solidaren v času pandemije pa podpirajo: predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, svetovalka predsednika Vlasta Nussdorfer, predsednik Državnega zbora Republike Slovenije Igor Zorčič, ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Simona Kustec, minister za zdravje dr. Tomaž Gantar, veleposlanik Republike Slovenije v Beogradu Damjan Bergant, prim. dr. Marko Pokorn, prof. dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, prof. dr. Ernest Petrič in mnogi strokovnjaki, umetniki, športniki, novinarji, somošljeniki.

Zapisala: Ekipa Športnega društva Olimpiki – mednarodna humanitarna organizacija, Ljubljana, Slovenija

Predstavništvo športnog društva Olimpiki Beograd, Srbija                        www.olimpiki.si