Categories
Blog

Sandžak – jug, druga kultura in odlična kuhinja

BLOG. Avtor:  NATAŠA OLIMPIKI.  Beograd, 5. 4. 2021

Tokrat me je raziskovanje Srbije odpeljalo na jug, med nove in drugačne običaje, kulturo, arhitekturo in nova lepa doživetja.

Obiskala sem namreč Novi Pazar in okolico, del Sandžaka. Sandžak je zgodovinska geopolitična regija, ki jo delita dve državi – Srbija in Črna gora. Srbija ima šest občin: Novi Pazar, Sjenica, Tutin, Prijepolje, Nova Varoš in Priboj. Samo poreklo imena tega območja je zanimivo, in sicer: Sandžak je dobil ime po nekdanjem novopazarskem Sandžaku, ki je bil upravna enota Raške oblasti nekdanjega otomanskega cesarstva, središče pa je bilo v Novem Pazarju. Novopazarski Sandžak je obstajal med letoma 1790 in 1817 ter med letoma  1790 in  1817. Sama beseda sandžak v turščini dejansko pomeni “zastava”.

Novi Pazar je središče območja in edino pravo mesto, saj so ostalo naselja in okolne vasi. Ljudje v Novem Pazarju so zelo ljubki, gostoljubni in vedno pripravljeni pomagati. To mesto ima neko izjemno in dinamično energijo, mesto je gneče, ki prevzame vsakega obiskovalca. Verjetno je to lahko povezano z dejstvom, da velja za mesto z veliko mladih, kar 49% mlajših od 35 let. To je odlično, za spremembo v enem mestu vlada tako mlada energija. Nahaja se med petimi rekami: Jošanico, Raško, Deževsko,  Ljudsko in Trnavico, ki tvorijo zvezdaste doline. Obkrožajo ga tudi gore Golija, Rogozna in Pešterska planota. Novi Pazar je pomembno mesto, ki se nahaja med zgodovinskimi središči – Dubrovnikom, Istanbulom in Solunom. Samo mesto je staro, leta 1461 ga je ustanovil turški osvajalec Gazi-Isa-beg Isaković. Pravijo, da je na mestu Novega Pazarja obstajalo staro mesto Ras, središče stare srbske države Raške, pa tudi Nemanjina prestolnica. Razvilo se je tudi Trgovište, tržnica, ki je nastala na mestu današnjega Pazarišta, ki se leta 1451 omenja kot trg srbskega despota. Poleg starega Trgovišta, ki so ga Turki imenovali Eski Bazar (Stari Pazar), je bilo tudi novo Trgovište, ki so ga Turki imenovali Jeni Bazar (Novi Pazar). Kasneje se je začelo uporabljati to ime in je do danes ostalo kot Novi Pazar. Trdnjava Novi Pazar je srednjeveška turška utrdba, ki jo je v 15. stoletju med ustanovitvijo Novega Pazarja zgradil  Gazi-Isa-beg-Isahović. Tu je opazovalni stolp Motrilja, simbol in zaščitni znak Novega Pazarja. To območje je še posebej zanimivo, ker je bilo za Turke pomembno kot strateško območje, od koder so odhajali v odprave na ozemlje Bosne – saj so nadzorovali trgovske poti med Dubrovnikom, Istanbulom in Solunom. Gazi-Isa-beg je tudi zgradil prvo mošejo v Novem Pazarju in menda je ustanovil temelje Sarajeva in Šapca. Zelo sem vesela, da se tu lahko spomnim lepega, raznolikega Sarajeva in spominov, ki jih imam od tam.

V Novem Pazarju živi 90% muslimanov živi, samo mesto ima kar 66 mošej. Kako lepo je spoznati to kulturo… Minaret pa je zelo pomemben, visok stolp, ki je običajno vgrajen v mošeje ali stoji ob njih. Lahko ima enega ali več balkonov, s katerih mujezin (hadži ali njegov pomočnik) vabi vernike (imenovane azan), da molijo petkrat na dan. Mujezinov klic se začne predvsem z besedami “Bog je največji, pravim, ni drugega boga razen Allaha …”.

Po starem običaju so bili mujezini slepi ljudje, tako da z  vrha minareta ne bimogli opazovati ženskih obrazov. Minareti zagotavljajo tudi vizualno žarišče. Kar se tiče molitve vernika, se mora v skladu s pravili vere vernik pred vsako molitvijo umiti in obleči v sveža oblačila. Kibla je arabska beseda za smer, v katero naj se musliman med molitvijo obrne – proti jugu, pravzaprav pa je v smeri Kabe – glavnega svetišča v Meki. Večina mošej ima mihrab, nišo v steni, ki kaže smer kible. Kibla je pomembna tudi za vsakdanje verske obrede – na primer: glavo živali, ki jo zakoljejo, je treba obrniti nad kiblo; na ta način je izpolnjen eden od predpogojev, da je meso živali halal. To pomeni, da je dovoljeno v skladu z islamskimi normami. Nekatere mošeje so namenjene samo moškim, nekatere so razdeljene na del za moške in del za ženske. V življenju je enako, vse je razdeljeno na pravice in obveznosti moških in žensk. Tako imajo moški pravico, da se poročijo večkrat, a povsod okoli vas lahko vidite muslimanke, oblečene v čudovite svilene obleke in pokrite z rutami.

Mošeja Altun-alem je mošeja z zlatim alemom – dragim kamnom in je mojstrovina islamske kulture, ena najbolj znanih mošej v Novem Pazarju. Zgradil jo je Osman Muslihudin Abdulgani v začetku 16. stoletja, čeprav natančno leto gradnje ni znano. Od leta 1979 je pod državno zaščito. Še ena stvar me je spomnila na Sarajevo – Pazarski Sebilj. Gre za vodnjak, zgrajen leta 2010, v resnici gre za repliko Sebilja iz središča Sarajevam, ki je bila darilo mesta Sarajevo. Sebilj je arabska beseda, ki pomeni “cesta”, a kot izraz pomeni dobrodelno, zelo staro ustanovo oz. vodnjak posebne oblike na trgih, kjer je sebiljžija s skledo jemal vodo iz struge in žejne zastonj nahranil.

Še ena stvar, ki me je očarala, je bil hamam ali stara turška javna kopel. Nahaja se v bližini Starega bazarja na desnem bregu reke Raške v središču Novega Pazarja. Zgrajena je bila v drugi polovici 15. stoletja in je bila razdeljena na dva dela – za moške in ženske. To je vrsta savne na Bližnjem vzhodu, v Otomanskem cesarstvu pa je bil pomemben segment kulture, ker so bili takšni kraji namenjeni socializaciji. Prav tako je pomembna značilnost v kulturi muslimanskega sveta in je bila podedovana po zgledu rimskih term. Podobne kopeli lahko najdemo na vseh območjih, kjer je bila nekoč osmanska oblast – na Bližnjem vzhodu, v Severni Afriki, v Španiji in na Portugalskem, v Srednji Aziji. Sčasoma je ta vrsta kopeli postala popularna in priljubljena kot terapija, način čiščenja in prostor za sprostitev. Hamam je zgrajen iz več prostorov, od katerih je vsaka prekrita s kupolo. Ta hamam ima skupno enajst kupol.  Na severni strani hamama je bil vodnjak, kjer je bila čakalnica in garderoba; na južni strani pa zakladnica in prostor za ogrevanje vode. Danes je v tem kraju restavracija.

Čarovnija tople vode in sprostitve me je peljala naprej. Obiskala sem unikatno zdravilno zdravilišče “Novopazarska Banja”. Obstajala je že v starih časih, v srednjem veku pa je bila znano naravno zdravilišče Raška. Danes je največji center v Srbiji za zdravljenje bolnikov z distrofijo, vendar se zdravilne vode tega zdravilišča uporabljajo tudi pri zdravljenju drugih bolezni. Način uporabe kopeli in hamane je natančno določen – od 8. do 10. ure je čas določen za ženske, od 10. do 12. ure pa za moške; to se ponavlja do 20. ure. Terme imajo naravni vir tople vode. Vhod v največjo sobo je garderoba, vendar tudi soba za zbiranje. Okoli tradicionalnih delov z blazinami je običajno vodnjak, pogosto zelo lepo urejen, kjer se obiskovalci sprostijo po kopeli s kavo. Iz te sobe greste, da se preoblečete in nato greste v medprostor, torej prostor za masažo. S tega območja vstopite v halvate, nizke kamnite stopnice, med njimi pa so majhna kamnita korita, t.i. kurne. Izvirska voda je izredno topla, do 40 stopinj, še posebej dobra za kožo.

Moja naslednja postaja je bil bogat muzej “Ras Novi Pazar”. Z leti je postala ena najpomembnejših ustanov v notranjosti Srbije, ki razvija vse oblike muzeološkega dela. Vključuje zgodovino, arheologijo, numizmatiko, etnologijo, uporabno umetnost sodobne umetnosti. S sklepom Vlade Republike Srbije z dne 30. aprila 2013 je bil muzej “Ras Novi Pazar” razglašen za institucijo državnega pomena. V njem je tudi Koran, darilo sina turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana.

Zanimiva je tudi t. i. Čavićeva hiša, ki je bila zgrajena leta 1911 po vzoru stanovanjske stavbe iz Soluna. Obstaja zgodba, ki pravi, da je Šahsuvar-beg Čavić pogosto potoval po svetu, ko pa je šel skozi Solun, je videl hišo, ki mu je bila zelo všeč. Ko se je vrnil v Novi Pazar, je s suhim zlatom plačal gradnjo skoraj da iste hiše. Hiša je bila po takratnih merilih še posebej visoka, danes je nepremični kulturni spomenik.

Obiskala sem tudi pravoslavne verske kraje. Manastir Đurđevi stupovi – še en biser srbske srednjeveške države je tudi na UNESCO-vem seznamu svetovne dediščine, je bil zgrajen na hribu nad današnjim Novim Pazarjem, v Starem Rasu. Je eden najstarejših srbskih samostanov, zgrajen pred koncem 12. stoletja v čast svetega Đorđa (sveti Jurij). Zgradil jo je veliki Stefan Nemanja. Žal v njem zaradi uničenja med vojnami skoraj ni fresk.

Cerkev svetih apostolov Petra in Pavla, znana tudi kot Petrova cerkev v Rasu, je najstarejši spomenik cerkvene arhitekture v Srbiji in je bila sedež raškega škofovstva. Po do zdaj znanih pisnih virih je iz osmega stoletja, verjetno pa je starejšega datuma. Podoben je cerkvam iz Primorja, Gruzije, Armenije in Italije. Ko so ga popravjali, je postal edinstven, zato je bil leta 1979 uvrščen na UNECO-v seznam svetovne dediščine. V njem sta bila krščena Stefan Nemanja, torej sveti Simeon, in Rastko Nemanjić, torej sveti Sava.

Novi Pazar ima poleg vseh verskih in kulturnih znamenitosti in vrednot tudi čudovite cone za pešce, razvit pa je tudi v športnem smislu. Območje je bogato z naravnimi viri – gorami, dolinami, planotami, travniki in pašniki,  mineralnimi in termalnimi vrelci. Novi Pazar ima velik potencial za trajnostni razvoj – proizvodnjo zdrave hrane in razvoj vseh vrst turizma ter aktivno vlaga v turizem.

Mesto samo ima svojo dušo – Stari bazar ima več kot 100 barov, obstajajo tudi majhne trgovine. Zanimal me je predvsem t.i. Trg žita, kjer so trgovci včasih prodajali samo žito. Če se sprehodite po mestu, lahko naletite tudi na čudovito ulico s trgovinami, ki prodajajo zlato in srebrno. Kuhinja je še ena izjemna stvar tega mesta. Okus hrane, ki jo tam poskusite, vam bo za vedno ostal v spominu. Njihova posebnost in ponos so božanske mantije. Prvič sem jih preizkusila v Novem Pazarju, s kozarcem jogurta – vem, še dolgo se bom tega spominjala! Zaradi tradicionalnega načina priprave te jedi v Novem Pazarju je bila le-ta leta 2012 uvrščena na seznam nematerialne kulturne dediščine Srbije. Seveda je Novi Pazar znan tudi po svojih božanskih ćevapih, jagnjetini in drugemu.

Med ogledom Novega Pazarja je bilo zanimivo, da je bil naš pes Švrk v Novem Pazarju posebnost. Muslimani imajo pse za umazane živali, ki prenašajo bakterije, in če vstopijo v hišo, naj bi prinesli nesrečo.

Odhajam z željo, da se vedno pogosteje spomnimo, da vrnemo k naravi, ker je le-ta avtoriteta in resnična vrednota! Vrnimo se k starim in resničnim vrednotam, bodimo aktivni, saj za osnovno življenje, srečo, zdravje in obstoj rabimo tako malo. Veselim se naslednjega obiska Pazarja in okolice, saj tam narava in znamenitosti kar kličejo obiska. Zahvaljujem se Turistični organizaciji Novega Pazarja za prijazen sprejem in sodelovanje.

sdr

Med potovanjem ves čas mislim na nas – ljudi, vse ljudi tega planeta. Sedaj je čas, ko moramo misliti na celotno človeštvo, vseh sedem milijard ljudi kot na eno človeško skupnost, namesto na moj narod ali mojo religijsko skupnost. V preteklosti je bilo preveč poudarka na posameznih narodih, posameznih religijah, celo rasnih skupinah, kar je ustvarilo veliko problemov.

Z naravo imam globoko povezavo, v kateri čutim mir in svobodo. Vse to so bistva GLOBALNEGA GIBANJA OLIMPIKI!

Uživam v vsakem trenutku in se veselim vsakega novega dne!

Rada vas imam, vaša Nataša

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s